Ko sem odpirala pasjo šolo in oblikovala različne tečaje, sem imela v mislih vodilo: »Želim, da bo pes dobro povezan s svojo človeško družino in mu bo bivanje v našem okolju prijetno.« Moji psi so z mano veliko na poti, spoznavajo nove kraje, ljudi, situacije. Vse to pa zahteva od njih veliko prilagajanja in privajanja, saj se repato dojemanje okolice razlikuje od naše.
Boljše vključevanje psa v človeško okolje pa se prične z razumevanjem njegove narave. Ljudje nismo edina socialna bitja, v živalskem svetu poznamo različne stopnje sobivanja. Če naštejem nekaj živalskih vrst, ki se prav tako kot mi, rade združujejo v skupnosti: netopirji, morski prašički, konji in volkovi. Glede na načine sobivanja poznamo različne oblike skupnosti, ki so bolj ali manj podobne našim družinam. In če se vprašamo: »Kaj pa psi?« Ker izhajajo iz volka, velja tudi zanje, da so socialna bitja, s podobno ureditvijo naši, ampak s čisto svojim razumevanjem sveta, komunikacijo in življenjskim slogom.
Ko se pes pridruži človeški družini mora sprejeti urnik svojih novih članov krdela, le-ti pa mu morajo nuditi dnevne zaposlitve, tako mentalne kot fizične. Vsak družinski član ima svoje mesto in vsak posameznik se razvija, s tem se spreminja tudi oblika družine. Psi prav tako odraščajo in se spreminjajo, zato lahko dobijo skozi odraščanje vedno več nalog, zaposlitev, težje fizične napore, drugačno hrano, drugačno opremo…Za zaključek pa še vodilo pri vključevanja štirinožca v naše okolje. Ker je pes s svojo pasjo vlogo najbolj srečen, naj ga vodnik usmerja in vzgaja v pasjega člana človeške družine.
