V PRIČAKOVANJU
Za mojo nosečnost je Guba vedela pred mano; stiskala se je k meni in želela dajati glavo na moj trebuh. Prva dva meseca se ji nisem več mogla tako intenzivno posvečati zaradi slabosti, a mi je bila v veliko pomoč, kajti zaradi nje sem se prisilila vstati in peljati na sprehod, sicer bi se zaradi slabosti precej polenila. Tudi tedenske rekreacije na agilityju nisva zanemarili, enkrat na teden pa je hodila z mano v službo, kjer sva izvajali terapijo s psi. Guba je tudi terapevtski pes. To nekako pripelje do bistva, da je priporočljivo, ko pričakuješ, imeti psa, s katerim si predhodno opravil različne tečaje in šolanja, priporočljiv je opravljen izpit iz poslušnosti, pripomore tudi poznavanje različnih trikcev… S psom sem se izrecno ukvarjala jaz, mož jo je pa z veseljem peljal na sprehode. Prvih šest mesecev ni bilo nekih posebnosti, potem pa se je začelo življenje spreminjati, ko je trebuh postajal večji in jaz bolj okorna. Pa še ne bodite presenečene, če vaš pes ima podobne nosečniške težave kot ve: Guba je nekajkrat bruhala skupaj z mano, dlaka se ji je zgostila, njen obraz je postal bolj materinski.
PES OPAZI, DA NISI VEČ »TA ISTA« KOT PREJ
V 7. mesecu sem težje sem težje pričela počepati na tla, nisem mogla več teči, postala sem počasnejša. Konec 8. meseca se je temu pridružila še poletna vročina. K sreči je bila Guba zelo razumevajoča in se je polenila še ona. To je bilo dobro zame, nikakor pa ne za Gubino težo. Takrat ti pridejo prav prijatelji. Agility je prevzela prijateljica in je Gubo lepo utrudila. Dodatne aktivnosti sem zapolnila z metanjem igrač, ki mi jih je morala prinesti, kar zelo rada počne.
Zadnja dva tedna pred porodom je pričela čutiti da prihaja neka sprememba; zelo težko sem se sklanjala k njej, izogibala sem se vročini, sprehodi so postali krajši. Priznati moram, da poleg skrbi, kakšen bo porod, me je skrbelo obenem, kako bo z Gubo, ko mene ne bo doma, čeprav je bila vajena biti v varstvu, brez mene.
