Kvalifikacije za reprezentanco odprtega prvenstva v agilityju ali krajše EO, sva z Vitjanom končala na dvajsetem mestu in z rezultatom nisem bila pretirano zadovoljna, vsekakor pa tudi razočarana ne. Misli sem usmerila k planom za poletje in jesen. Začetek julija pa me je presenetil klic vodje slovenske reprezentance, Darje Pezdirc. Sporočila, mi je, da sva z Vitjanom naslednja po točkah in ali bi želela predstavljati Slovenijo na EO-ju na Nizozemskem. Ampak zgodba o letošnjem odprtem evropskem prvenstvu se je pričela že veliko, veliko prej.
Nizozemska, 2019.
Leta 1994 je moja mama, Cvetko Gorjan, z dalmatincem Migom tekmovala na EO v Arnhemu, na Nizozemskem. Po 25 letih, sem se kot članica slovenske reprezentance, z mojim psom Vitjanom, znašla v podobni vlogi kot mama in to v isti državi in kraju. Še primerjava podatkov, da si predstavljamo kako je agility »zrasel«. Leta 1994 je sodelovalo 20 evropskih držav in tekmovalo je 162 psov, letos je sodelovalo 43 držav iz celega sveta in tekmovalo je 857 psov.
Cvetka in Mig, 1994.
Pa se vrnimo v leto 2019. Pot do najinega odhoda na EO, ki je potekalo od 25. do 28. julija, v olimpijskem športnem centru Papendal, blizu kraja Arnhem, ni bila le navzgor. Konec zime je Vitjan imel težave z gibanjem in naslednje tri mesece sva obiskovala fizioterapevtko. Zeleno luč za tekmovanja sva dobila, ko je bil prvi kvalifikacijski vikend že zaključen. Rada se držim načela:
“Stori, kar moreš, s tem, kar imaš, tam, kjer si.” (Theodore Roosevelt)
Kljub vsemu nisva obupovala in ko sva za pet mest zgrešila reprezentanco za EO, tudi nisem bila čisto nič razočarana, Vitjan seveda ni bil. Predvsem je bil zadovoljen, ker sva ponovno sodelovala in utrujen, saj je v dveh dneh odtekel šest prog.
Cvetka in Mig, na evropskem prvenstvu na Nizozemskem, 1994.
Začetek julija, me je med treningom presenetil klic, vodje slovenske reprezentance, Darje Pezdirc. Sporočila mi je, da sva zaradi odpovedi, z Vitjanom, naslednja po točkah in ali želiva na EO na Nizozemsko. “Seveda”, je bil moj odgovor in od tega telefonskega klica se je julij spremenil v pravo pustolovščino.
Moja sestra Sanja, jaz in Mig.
Z Darjo in Vitjanom smo prepotovali 1200 kilometrov in ko smo 24. julija prišli na Nizozemsko, smo s seboj prinesli tudi vročinski val, ki je spremenil urnik tekmovanja, kar je pomenilo, da smo z dogajanjem pričeli zelo zgodaj, se sredi dneva skrivali v senci in pozno popoldan ponovno tekmovali. Z Vitjanom na žalost nisva pritekla nobene uvrstive naši ekipi Alfa, ki so jo sestavljali še Mateja Majer in Munja, Janja Erjavec in Bow ter Matej Čuček in Jazz. Uspešnejša sva bila na individualnih tekih v soboto, ko nama je za las ušel čisti tek. Vse rezultate prvenstva najdete tukaj. Vsekakor sva se imela čudovito na samih progah kot tudi zadnji dan, ko sva na navijala za vse naše tekmovalce, ki so tekli finalne teke. Ko smo že pri finalu, slovenska reprezentanca je bila tudi na stopničkah, saj je Miha Primožič na jumping teku z Dice osvojil drugo mesto v largu in Maruša Podjed je bila z Nai na finalnem teku druga v smallu.
Vitjan na evropskem prvenstvu, 2019.
Hvaležna sem za tako čudovito izkušnjo, saj je agility res šport, kjer se dopolnjujejo lastnosti psa in vodnika, vsak prispeva nekaj: vizija, gibčnost, hitrost in složnost. Vse to je združeno, v skupen tek čez progo.
