Oktober sem začela na najboljši možen način. Ogledala sem si svetovno prvenstvo v agilityju, ki je letos potekalo pri naših sosedih, v Bologni. Zadnjič sem si svetovno prvenstvo ogledala leta 2006, ko smo se navijači odpravili z avtodomom do Basla, v Švico. Lani sem si na Madžarskem ogledala evropsko prvenstvo, tako da je letošnja odločitev bila logična nadgradnja lanske.
Še popoldan pred odhodom sem bila osredotočena le na dejstvo, da bomo veliko časa preživeli v avtu in na vse neprijetnosti dolgotrajnega sedenja. Zvečer, ko sem prebrala novico, da je naša large ekipa osvojila drugo mesto v jumpingu, pa se je vse spremenilo. Postala sem tako vesela in vznemirjena, da nisem mogla dočakati odhoda in posledično je bila noč precej nemirna. Zjutraj sem ob zvoku budilke kar skočila iz postelje in se pripravila na odhod.
Želela sem si, da bi naši reprezentanci šlo tako dobro, da bi videla vsaj kakšen čisti tek, ampak presegli so vsa moja pričakovanja, saj je bilo čistih tekov res veliko. Še bolj sem vesela lepih odnosov med tekmovalci, ne glede na rezultate so se podpirali in to je zame prava ekipa. Rezultati naših tekmovalcev:
EKIPNO:
Small: tretji v jumpingu
Medium: četrti v jumpingu, tretji v agilityju in skupno tretji.
Large: drugi v jumpingu, četrti v agilituju in skupno drugi.
POSAMEZNO:
V smallu sta Roland in Ammy druga.
V mediumu sta Silvija in Le PRVAKINJI!
Ogled takšnega dogodka je vedno nekaj posebnega, saj lahko vidim najboljše agilitaše na enem mestu in v živo. Sodnika in nastopajoči se res trudijo po svojih najboljših močeh in velik pritisk je na njih, saj so vse luči in oči v dvorani uprte vanje. Letos sem si svetovno prvenstvo ogledala le v petek. Naslednje leto pa upam, da bom Španijo obiskala za čas celotnega svetovnega prvenstva. Vsakemu lastniku psa bi privoščila obisk evropskega ali svetovnega prvenstva, saj so to res izjemni dogodki.
Hvala odlični družbi blatnežev, saj je tako pot do Bologne in nazaj, minila veliko hitreje!
